Marca 2013 smo se dijaki Gimnazije Jesenice podali v Istanbul, dogodivščinam naproti. Istanbul je edino mesto na svetu ki si nahaja na dveh kontinentih.
Njegov največji čar je gotovo prepletanje tradicionalnega in modernega, evropskega in orientalskega. Mesto doživlja hiter razvoj, a kljub temu smo dijaki še imeli možnost videti ostanke starega Carigrada.
Naša pot se je začela v četrtek na letališču Jožeta Pučnika, od koder smo poleteli v daljno deželo, kamor smo prispeli v večernih urah. Iz letala smo imeli priložnost opaziti mogočnost mesta dveh celin. Že prvi večer smo začutili utrip mesta ko smo se sprehodili po glavni ulici. videli smo prodajalce ¨pravih¨ dizajnerskih torbic , nešteto mošej, tradicionalnih turških restavracij, seveda tudi mcdonaldsov , ter že cvetočih češenj. Sprva smo po ulici korakali nesamozavestno, kmalu pa smo mesto vzeli za svoje. V nadaljnjih dneh smo videli ogromno znamenitosti. V palači Topkai smo se podali skozi ogromen cvetoč vrt do sultanove razgledne ploščadi, kjer smo iz sultanove pozlačene lože uživali nad razgledom po mestu. V Hagiji Sofiji, ki je bila sprva krščanska cerkev ter kasneje mošeja, smo preučili mozaike iz 6. stoletja. V drugih mošejah, kot sta naprimer Sulejmanija ali pa Modra mošeja, pa smo si ob obisku sezuli čevlje, ženske pa smo si celo z ruto zakrile lase. Lahko rečem, da smo s tem vsaj začutili, kaj pomeni biti pripadnik islama. V “potopljeni palači”, velikanskem antičnem rezervoarju pod mestom, smo poslušali odmeve lastnih korakov pomešanih z valovanjem vode. Z ladjico smo se podali tudi v Azijski del mesta, pri tem pa smo ugotovili, da je azijski zrak isti kot evropejski. Na enem od stoterih bazarjih smo se učili barantanja. Da je bila mera polna, so med nakupovanjem mnogokateremu dekletu prodajalci izpovedali večno ljubezen. Ogledali smo si večurno predstavo vrtečih se dervišev. Zadnji dan smo šli na križarjenje po Bosporju, kjer se na obali ena za drugo nizajo vrste vil znanih turških osebnosti. Za piko na i smo v morju zapazili jato delfinov, čas pa nam je krajšal tudi smešen, a prijazen Turk na ladji, ki nam je hotel prodati čisto vse – od tradicionalne posebnosti; jabolčnega čaja, piškotov do razglednic, ki pa niso bile samo iz Istanbula, pač pa kar iz celotne Turčije.
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Domov smo se vrnili utrujeni, a polni novih vtisov ter spominov. Nihče od nas ni hotel zapustiti mesta na dveh bregovih, polnega luči, hrupa ter pisanih trgovin. Čeprav smo v mestu preživeli samo nekaj dni, lahko rečemo, da smo začutili istanbulski duh, ki je v mestu, ki se hitro spreminja v eno od evropskih velemest, več kot prisoten. Na izletu smo stkali nova prijateljstva, hkrati pa spoznali še nepoznani del sebe.
