mepib1Štirje dijaki 2.A Blaž Žerjav Jereb, Miha Smolej, Luka Prezelj in Lenart Dolar smo v soboto in nedeljo 20. in 21. septembra kljub slabemu vremenu prehodili dobrih 30 km dolgo pot od lovske koče Strmec na pobočju Nanosa do Cola in nadaljevali po Poti po robu nad Vipavsko dolino vse do cilja na Vrhu Jone pri Predmeji.

V soboto 20.9. smo se odpravili od doma na našo bronasto odpravo. Že ob 6.uri smo se zbrali pred Gimnazijo Jesenice, naložili velike nahrbtnike v avto in se odpeljali proti Nanosu. Vsi še utrujeni smo v spremstvu mentorice prof. Katarine Trontelj prispeli na start naše odprave pri lovski koči Strmec, kjer smo izstopili iz avta in zagledali zelo temno, oblačno jutro. Na začetku smo še veselo hodili, a potem se je ulilo. In šel je dež in dež in še veliko dežja. Nekateri smo bili bolj mokri, nekateri manj, bili pa smo vsi. Moralo nam je zbilo do dna in smo že skoraj odnehali. Nato smo pa stisnili zobe, ogledali smo si kar nekaj deževnikov in nadaljevali našo mokro pot. Za povrh pa se je spustila še megla in to taka, da nismo videli niti 5 metrov pred sabo. Res je bila izkušnja, ki nam ni bila prav nič všeč. Hecno je pa, da smo šli na hrib Kovk, skozi vas Kovk, po cesti Kovk… Primorci res nimajo domišljije, kar se tiče imen. Prvi dan smo prehodili kar nekaj kilometrov več kot smo načrtovali, saj na Sončnicah, kjer smo prvotno načrtovali nočitev v šotorih, to ni bilo pametno zaradi vetra in mokrote. Zvečer smo postavili šotore v bližini vasi Kovk, nekaj pojedli ter zaspali kot še nikoli.
Naslednji dan je bil veliko lepši od prvega. Hitro smo pospravili, pojedli in se odpravili na pot, ki je bila tokrat res čudovita. Dejansko smo marsikaj videli, česar prvi dan nismo – hribe, pobočja in razglede na Vipavsko dolino, naravno znamenitost Otliško okno, značilno rastlinje. Pot po robu je res nekaj, česar tukaj na Gorenjskem ne moreš videti. Morala se nam je spet dvignila in hodili smo veliko lažje in hitreje. Na poti smo še kakšno zapeli, da nam ni bilo dolgčas. In prispeli smo na cilj, kjer nas je dočakala ga. Trontelj. Vsi utrujeni smo se počasi sezuli, preoblekli in sedli v avto.
In tako smo opravili bronasto odpravo, ki je bila glede izkušenj vredna zlata. Za nami je bila izkušnja ki je nikoli ne bomo pozabili.

Lenart Dolar

 

mepib2  mepib3  mepib4

Share on Facebook