Naša ekskurzija se je začela že zelo zgodaj, torej okoli osme ure zjutraj. Dobili smo se za knjižnico, vzeli vsak svoj sendvič ter se usedli na avtobusa.
Naš prvi cilj je bil Otok na Vrbskem jezeru. Včasih je bil to res otok, danes pa je združen s celino. Na njem stoji glavna cerkev in drugo manjša, ki je na začetku služila kot kapela. Narejeni sta bili v 12. Stoletju, a ju je uničil požar zato so ju ponovno zgradili v gotskem slogu. Takšni poznamo še danes.
Po obisku glavne cerkve smo se z avtobusom po ovinkasti poti odpeljali na bližnjo vzpetino na kateri stoji največji leseni stolp na svetu Pyramidenkogel. Na vrh stolpa smo prišli z dvigalom, saj čeprav smo dobri športniki, na vrh ne bi mogli tako hitro priti peš. Ko smo stopili iz dvigala, pa nas je pričakal čudovit razgled na Vrbsko jezero, bližnje vasi in na hribovja v ozadju. Ker je bila panorama tako lepa, smo jo jasno morali tudi narisati, čeprav ni noben od nas mogel narisati točno tega, kar smo videli. Da pa pot navzdol ne bi bila preveč dolgočasna, smo se lahko navzdol spustili tudi po toboganu. Najprej smo bili vsi nekoliko nervozni, saj stolp namreč ni tako nizek, a se nas je spustilo kar nekaj in to doživetje si bomo zagotovo še dolgo zapomnili.
Ker pa se nismo mogli kar ves dan voziti po toboganih, smo se odpeljali naprej, v glavno mesto Koroške, torej Celovec, oziroma nemško Klagenfurt. Tam smo si ogledali deželno hišo in zmajev vodnjak. Ker pa nam je bil ta izlet do te točke tako všeč, smo si zaželeli, da bi ga še kdaj ponovili, pri bližnjem vodnjaku želja. Nekaj časa smo imeli tudi prostega in v razredu smo se začeli vedno bolj družiti med sabo.
Iz Celovca smo se odpeljali k cerkvi Gospe Svete. Tu nas je večina že bila, vsaj tisti, ki prihajamo iz Žirovnice, tako da smo tu svoje prejšnje znanje bolj kot ne samo ponovili, a postanek je bil vseeno zanimiv, saj smo tudi mi izvedeli veliko novih stvari.
Že od cerkvice smo lahko videli našo naslednjo postojanko, torej Gosposvetsko polje z Vojvodskim prestolom. Zavarovan je z debelim stekom, zato smo ga lahko pogledali bolj od daleč kot pa bližje, tako da je v poštev prišel pregovor: Glej z očmi, ne s prsti. Na tej točki pa smo vsi postali močno zaspani in utrujeni, saj čeprav bi moralo vreme biti bolj deževno, je tu začelo močno svetiti sonce, kar je bil pravi povod za množično zehanje. Odpeljali smo se še do zanimivega gradu, ki pa smo si ga samo na hitro ogledali, saj nismo imeli namena gradu tudi podrobneje obiskati.
Za konec pa smo se ustavili se pri jezeru, kjer smo poslušali zanimivo legendo o poljskem kralju, nekaj časa pa smo imeli tudi prostega. Dan smo zaključili tako veselo kot smo ga začeli in to ekskurzijo bomo še dolgo imeli v lepem spominu.
Lucija Mežek
