Pretekli konec tedna se je skupina dijakov par ur prej kot ponavadi zbrala pred šolo. Tokrat ne z običajnim namenom – odpravljali smo se namreč eno uro nazaj.
Pot smo začeli z avtobusom, se z njim popeljali do beneškega letališča in po dvournem letu pristali na Southend Airport v Londonu.
Britanska prestolnica nas je – kako nenavadno – sprejela z dežjem, tako da smo okusili pravo londonsko vreme. Kljub temu pa smo si v niti ne treh dneh bivanja v glavnem mestu ogledali nemalo znamenitosti.
Poleg slavnih dvonadstropnih avtobusov, ki v današnjem času služijo predvsem v turistične namene, in pa seveda prav tako slavnega železniškega prometa, smo preizkusili še dve vrsti transporta. Z ladjico smo se namreč peljali po reki Temzi, preko katere se razteza znameniti Tower Bridge, kjer smo si ogledali tudi razstavo, z gondolo pa smo prečkali mesto, ki iz zraka izgleda še bolj veličastno.
Pot nas je zanesla mimo Big Bena, kjer smo prisluhnili toku časa – odzvanjanju tega mogočnega zvonika, na Trafalgarski trg, v Greenwich, kjer smo uradno naenkrat stali na vzhodu ter zahodu. Sprehodili smo se tudi po finančnem središču mesta s sedeži številnih svetovnih bančnih in investicijskih hiš ter po kitajski četrti.
Oglasni pano na Piccadilly Circusu, ki ga videvamo vsepovsod, smo tako videli tudi v živo.
Kraljica na žalost za nas ni imela časa, smo pa bili priča menjavi sicer enkrat dnevno izvedene kraljeve straže.
Ustavili smo se tudi pred O2 areno, kjer največje svetovne zvezde – z replikami katerih smo se lahko fotografirali v muzeju Madame Tussauds – prirejajo svoje koncerte.
Obisku narodnega muzeja z različnimi razstavami je sledilo sprehajanje po mestu z vodenjem in ogledom tako za London kot za svet pomembnih spomenikov ter stavb.
Poleg skupinskih ogledov znotraj programa smo imeli vmes na voljo par ur, ki smo jih lahko zapolnili po svoje – s hrano, značilno britansko čajanko ali pa, enostavno, z nakupovanjem.
Tako smo se v manj kot treh dneh dodobra privadili sistemu podzemne železnice, saj smo napravili kar precejšnje število kilometrov.
V nedeljo okoli 14. ure smo se še zadnjič popeljali z londonsko železnico in izstopili na postaji Custom House ExCeL, kjer se je sicer nahajalo naše prenočišče, sončni zahod pa smo že dočakali nekje nad oblaki izven kraljevine Velike Britanije. Let se je končal na ponoči s številnimi lučmi obsijanem Dunaju, pred gimnazijo smo se tako vrnili malo čez drugo uro zjutraj po londonskem času.
Izlet je kljub natrpanemu urniku ogledov potekal v sproščenem vzdušju in menim, da je dobro uspel, čeprav se še enega ali dveh dni bivanja v Londonu nikakor ne bi branila.
Nives Hull, 3. a