Ko smo se gimnazijci Matej G., Dario G., Žiga D. in Matej N. z mentorico Andreja Kosem-Dvoršak v petek, 21.6. ob 11.30 odpravili na končno bronasto odpravo MEPI, smo pričakovali, da bo zadeva precej lahka, a se je vreme zarotilo proti nam, saj je bilo peklensko vroče, ponoči pa mraz, poleg tega pa so nas pod Kopo napadli še komarji.
Štartali smo izpred ŠC Kranj in se podali preko mostu čez avtocesto proti Srakovljam. Sonce je vedno bolj žgalo, ko smo hodili po asfaltnih in makadamskih cestah vse do Brega ob Kokri, kjer smo si privoščili kratek postanek z malico. Na vseh kontrolnih točkah nas je čakala naša mentorica skupaj z ocenjevalcem odprave prof. Povšinom. Po malici smo nadaljevali pot proti Tupaličam in naprej na Možjanco, kjer smo si spet privoščili postanek in osvežilno pijačo, nato pa nadaljevali po gozdni poti proti Kopi. Ker se je pot na več mestih cepila, smo malo zašli in to ugotovili šele, ko smo prispeli do asfaltne ceste, zato smo se vrnili navkreber in končno prispeli do oznake za Kopo, kjer sta nas že čakala oba profesorja. Utrujeni in lačni smo si brž postavili šotore in si skuhali večerjo – juho, makarone in hrenovke, pri tem pa tudi sami postali večerja komarjem, ki so nas neutrudno oblegali. Dolgih hlač in majic seveda nismo vzeli s seboj, čeprav nas je mentorica na to opozorila.
Prespali smo na trdih gozdnih tleh ob strašljivih zvokih gozdnih živalih in smrčanju enega od udeležencev odprave, medtem ko je polna luna svetila v šotore, kot da bi nekdo svetil z baterijo.
Komaj se je dobro zdanilo, smo bili že pokonci, pripravljeni na nove izzive. Hitro smo pospravili šotore in ostalo prtljago in se podali na pot proti sedlu Davovec, ki smo ga, le zakaj že, spet zgrešili, se vrnili in se spustili v dolino proti Štefanji vasi, kjer smo na klopci sredi vasi naleteli na mentorico ravno sredi zajtrka. Pri koritu smo si natočili sveže vode in se odpravili proti Štefanji gori in cerkvi, ki stoji vrh hriba. Prijazen domačin nam je pokazal bližnjico, da nam ni bilo treba hoditi po asfaltni cesti, a tudi bližnjica je imela svoje pasti, saj je vodila preko pašnika s kravami. Nenadoma se je za nami zapodil bikec, ki mu kdove zakaj nismo bili všeč, a ga je na poziv pastirice takoj odgnal ovčarski pes, ki je mimogrede še polizal Matejevo opraskano koleno. Ko smo se vračali, krav ni bilo nikjer več videti, zato sta Dario in Matej doživela pravi šok, ko sta se ozrla in v gozdu tik za seboj ugledala rogato glavo, ki ju je mirno opazovala. Besede, ki sta jih tedaj izrekla, niso primerne za to poročilo, zato jih rajši izpustimo.
Kakorkoli že, pot se je vedno bolj spuščala v dolino in tudi mi smo bili vedno bolj utrujeni, predvsem Žiga, ki je na pot odšel s poškodovanim gležnjem. Stisnili smo zobe in nosili težke nahrbtnike nazaj proti Kranju.
Pri mostu čez Kokro sta nas čakala oba profesorja in mentorica nas je stuširala s hladno vodo iz plastenke ter nas po vratu namazala s kremo za sončenje, saj smo bili že lepo zapečeni. Po tej osvežitvi smo udarili finiš proti Kranju in ob 14.30 končno spet prispeli pred ŠC Kranj, od koder smo se z avtom odpeljali proti domu. Ravno še pravi čas, saj se je takoj zatem ulilo kot iz škafa.
Odprava je bila naporna, a uspešna in vsi smo se zadovoljni vrnili domov
MEPI brončki
